Temeljne potrebe vsakega psa

Vsak od nas želi svojemu ljubljenčku le najboljše. Izbiramo najboljšo hrano, najboljšo oskrbo in mu namenjamo vso svojo ljubezen. Toda poleg hrane in naklonjenosti obstajajo tudi globlje potrebe, ki bi jih moral imeti možnost zadovoljiti vsak pes – potrebe, ki ne izhajajo iz trendov, temveč iz biologije in vedenja same vrste.
Tukaj so štiri temeljne potrebe, ki si jih zasluži vsak pes.
 
SVOBODA RAZISKOVANJA
Za psa raziskovanje sveta ni razkošje, temveč način, kako ga spoznava in razume. Z vohanjem, sprehodi po novih poteh in raziskovanjem okolice psi zbirajo informacije o svojem okolju, kar je bistvenega pomena za njihovo dobro počutje. Sprehod, ki psu omogoča dovolj časa za vohanje in raziskovanje, pomeni veliko več kot le telesno aktivnost – spodbuja tudi njegove miselne sposobnosti.
Ta potreba je še posebej pomembna v obdobju mladiča, ko spoznavanje novih okolij, površin, zvokov in izkušenj pomaga pri razvoju samozavestnega in dobro prilagojenega odraslega psa. Vendar potreba po raziskovanju z leti ne izgine – nove izkušnje in aktivno raziskovanje okolja skozi vse življenje psa prispevajo k miselni stimulaciji in čustvenemu ravnovesju.

 
DOVOLJ GIBANJA – V SKLADU Z NJEGOVIMI POTREBAMI
Naj vas velikost ne zavede. Majhen pes ni nujno tudi manj aktiven, prav tako pa velik pes ne potrebuje vedno večkilometrskega teka. Vsak pes ima individualne potrebe po gibanju, na katere vplivajo pasma, starost, zdravstveno stanje in značaj. Ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredi skrbnik, je, da se nauči prisluhniti svojemu psu, namesto da sledi splošnim pravilom. Pri tem ne gre le za sprehode – prav tako pomembna je igra, zato je vredno ugotoviti, v kakšni igri vaš pes dejansko uživa.
Telesna aktivnost podpira zdravje srca in ožilja, pomaga ohranjati zdravo telesno težo in gibljivost sklepov, pomembno vlogo pa ima tudi pri uravnavanju čustvenega stanja. Psi, ki nimajo dovolj gibanja, nakopičeno energijo pogosto sproščajo na manj zaželene načine – s pretiranim lajanjem, uničevalnim grizenjem ali splošnim nemirom.
 
SOCIALIZACIJA Z DRUGIMI PSI
Zdrava socializacija ne pomeni, da se mora vsak pes igrati z vsakim drugim psom, ki ga sreča. Pomeni, da ima pes dovolj pozitivnih in ustrezno nadzorovanih izkušenj z drugimi psi, da zna razumeti njihovo telesno govorico, se primerno sporazumevati in se v njihovi bližini počutiti sproščeno – ne glede na to, ali to vodi v igro, vljudno nezanimanje ali mirno sobivanje. Pes, ki je imel malo pozitivnih stikov z drugimi psi, ima lahko pozneje v življenju težave s pravilnim razumevanjem socialnih signalov, kar lahko vodi v strah ali reaktivno vedenje – ne zato, ker bi bil pes »slab«, temveč zato, ker se tega jezika nikoli ni naučil.


BITI RAZUMLJEN
Psi se sporazumevajo s telesno držo, položajem ušes, držo repa, napetostjo obraznih mišic in subtilnimi vedenjskimi signali. Mnoga vedenja, ki jih ljudje označujemo kot »trmasta« ali »poredna«, so pravzaprav iskren poskus psa, da izrazi nelagodje, stres ali preprosto biološko potrebo.
Če se naučimo prepoznati zgodnje, subtilne znake stresa – oblizovanje ustnic, zehanje brez očitnega razloga, obračanje glave stran ali spodvit rep – se lahko skrbniki odzovemo, še preden se situacija zaostri, namesto šele potem. Pri tem ne gre za to, da bi morali čez noč postati strokovnjaki za vedenje psov; gre za to, da k svojemu psu pristopamo z radovednostjo namesto s predvidevanji in sprejmemo, da je tisto, kar se nam zdi »neprimerno vedenje«, pogosto le poskus psa, da nam nekaj sporoči v edinem jeziku, ki ga pozna.
Te štiri potrebe niso kontrolni seznam. So način, kako lahko na svojega psa pogledamo z drugega zornega kota in vprašanje kaj moj pes počne narobe nadomestimo z vprašanjem kaj moj pes v tem trenutku potrebuje od mene. Nihče ne pozna psa bolje kot oseba, ki živi z njim. In to ni nepomembno. Pravzaprav je prav v tem bistvo.